Edith Stein je zapisala: »Dolga je pot od samozadovoljstva ‘dobrega kristjana’, ki ‘spolnjuje svojo dolžnost’ , bere ‘dober časopis’, ‘pravilno voli’ itd. – do življenja po božji roki in iz božje roke, v preprostosti otroka in ponižnosti cestninarja.«

Njen izziv me že dlje časa vznemirja. Sprašujem se, kako daleč od tega, kar pravi mučenka Auschwitza, smo kristjani v Sloveniji in po svetu. Duhovna zrelost sestre Terezije Benedikte od Križa je nastajala v doslednem filozofsko-duhovnem iskanju in v odprtosti za potrebe ljudi. Začela se je v judovski veri domače hiše, se v dozorevanju preskušala tudi v oddaljenosti od Boga in končala s krstom v katoliški Cerkvi in vstopom v karmel. To je bil zanjo izjemen duhovni trening približevanja idealu božjega otroštva in predanosti Bogu v dosledni krščanski drži zaupanja sebe in drugih Bogu do mučeništva. Zato se je zavestno darovala za judovski in nemški narod.

Sobrat mi je dejal, da večina duhovnikov ne mara sedanjega papeža Frančiška. Ne vem, ali in koliko to drži ali ne. Rekel pa bi, da ima večina od nas vernih ali celo nevernih raje natančne predstave o svetu, ‘pravilne’ družbene okvire, urejene odnose, ‘dobre’ medije, prave volivce, skratka vse lepo v okvirih ter ljudi, ki »spolnjujejo svojo dolžnost«, čeprav je resničnost daleč od tega. Zato imajo verni raje pokojnega Benedikta XVI. kot pa Frančiška, ki je neprestani »izziv«, ker skuša v vero presegati kalupe in okvire in ustaljenega krščanstva. Gre mu za človeka, zapostavljenega, begunca, prizadetega ali žrtvovanega. Kot Jezusovo tudi njegovo delovanje izpade kot »nepravilno«, celo zmotno, kot so trdili farizeji, vsekakor nasprotno pravilom in ustaljenim vzorcem, na katere se vežemo ljudje, četudi zato zanemarjamo človeka, zato nismo v stanju tvegati in »odriniti na globoko«. Judovski mislec Levinas pa pravi, da se vera izraža v pravičnosti do so-človeka.

Seveda ne moremo živeti brez družbenih vzorcev okvirov, navad in običajev, saj se z njimi v življenju lažje znajdemo. Tudi krščanstvo pozna norme, pravila in navade, ki nam olajšajo dostop do Boga in do bližnjega. Prehuda navezanost nanje pa je lahko znak strahu in negotovosti. Voditelji, politiki, starši, vzgojitelji jih radi zahtevajo v strahu, da sistem ne bi razpadel in podložniki ne bi ubogali. V Sloveniji doživljamo nasprotno. Zdi se, da gre za popoln razpad sistema, oblast ne spoštuje več pravil in obveznosti in to je že kar harakiri vladajočih, ki vodi v družbeni kaos. Na drugi strani pa isti hočejo druge nadzirati, izumljajo svojevoljna pravila komuniciranja, nadziranja in šikaniranje državljanov, medtem ko sami delujejo bolj na način kriminalne združbe kot urejena država. Še bolj zaskrbljuje, da to postaja svetovni levičarski trend. Skoraj ni besed, ki bi izrazile ogorčenje nad medijskim pogromom izbranca Evropske levice na Poljskem Tuska, ki je kar s policijo zavzel nacionalno televizijo. Celo Orban ali Golob mu v terorju ne sežeta do kolen.

Ali je torej v zmedenih posvetnih in domnevno tudi cerkvenih razmerah sploh možna drža »preprostega otroka« in »ponižnega cestninarja«? Jezus pa postavlja za zgled otroka v Očetovem naročju. Kako lahko v krutem svetu preživimo le v Očetovem naročju? In tudi Jezus ni ukinjal postave in pravil, bičal je le njihovo neživljenjskost.

Frančišek Saleški pravi, naj se vsak kristjan na svojem stanovskem in poklicnem mestu drži svojih nalog in v njih oblikuje svojo duhovno držo. Že Grki so poudarjali, kako pomembno je, da človek svojemu poklicu in izzivom življenja primerno oblikuje svoje drže, navade in pravila, da bo »zlahka« prav in uspešno deloval. Veren človek, ki se počuti v Očetovem naročju in vsaj malo posnema iskrenost cestninarja, bo drže poglabljal v otroški veri, da je Bog njegov gospodar ter zavzeto in odločno uveljavljal osebne in družbeno-politične odločitve, v družini, narodu in državi. Številni poudarjajo, da so družbene zablode sodobnega časa posledica človekove samopašnosti in napuha, češ da ni nikogar nad njim kot je zapisal Marjan Rožanc: »…zmaterializirani človek (je) slednjič spregledal, da ne more postati Človek, kaj šele Nadčlovek, ko Bog ni več Bog.«

Vera je zavedanje, da je Bog moj gospod in je življenje nas vseh v njegovih rokah, ker nas navdihuje, da smo odprti drug za drugega in zanj. Z takih razmerij se razvija red, urejenost in čut za zmernosti in poslušnost ter pripravljenost deliti življenje z drugimi. Tako po Frančišku Saleškem vsak poklic, tudi politične in cerkvene funkcije prispevajo k bogastvu Božjega življenje med nami, če jih vsak počne odgovorno in profesionalno . Ali ni to hotela zadnja sinoda v Cerkvi? Kdo pa bo kaj naredil v državi? Volivci? Drža otroka in cestninarja nas varuje, da bi imeli samo svoj prav in nas odpira sinodalnemu, dialoškemu dogajanju. Tako presegamo skrajnosti, da lahko slišimo Boga in bližnjega. V javnem življenju, pri vzgoji, v medijski napihnjenosti in pretiravanju reklamnega in potrošniškega posiljevanja je zmernost krepost, ki nas ohranja zveste človeku, posebej duhovno in telesno prizadetemu, če smo seveda odprti drug za drugega. Ehrlichovo socialno čuteče srce prosi Novorojenega, da »…bi se odpovedali kultu lastne suverenosti in oholega avtonomizma…« in da bi »…bolj vlada(l) duh nad telesom, kot napihovanje svojega jaza…« ter da bi nas Dete rešilo »…poželenja po bogastvu in mamonu…« Prosi tudi, »da čujemo glas bednih, siromašnih in brezposelnih«..

Gre za držo, ki naj odlikuje vsakega izmed nas, vpetega v težavni svet osebnega in družbenega vsakdana. Velja za politike, družbene delavce, krščene in nekrščene, vsi smo zavezani pravičnosti in v odgovornosti Bogu odprti za vsakega človeka. Zato je na postave in pravila treba gledati v luči Božjega otroštva, ki nas vse zavezuje eni Božji družini, klerike in laike, verne in neverne, posebej odgovorne v družbi pa spodbuja k intelektualni poštenosti, pravičnosti in k odgovorni skrbi za druge. Táko uresničevanje krščanske »dolgotrajne poti« ima globlje človeške in narodne korenine, ustaljene v vrednotah družbe. Poglabljamo jih v dialogu z ljudmi in z Bogom, sicer gremo v pekel, kjer so vrata za vedno zaprta, kot pravi Sartre v istoimenski drami.

Brez globin je krščanstvo okostenelo, formalno in družba mafija, manjka smelosti in neposredne človeškosti, ki se krepi v otroški veri v Boga. Šele globina prekvasi naše odnose in oživlja. Brez dialoga ne more delovati nobena družba; politika, ki izključuje, sistematično odpira vrata pekla in posledice nekoč in danes so za ljudi pogubne. Politiki in vsi odgovorni v družbi in Cerkvi bi morali to vedeti in tako ravnati. Verni imamo še več razloga, da opogumljamo in spodbujamo k srčni in neustrašeni drži. V njej so kljubovali nečloveškemu svetu in neredu sestra Terezija Benedikta, Lambert Ehrlich in tudi župan Šenčurja Anton Umnik, ki so ga leta 1942 ustrelili komunisti in je šest otrok ostalo brez oče in je zdaj rehabilitiran. Ali res?

Red se ne vzdržuje s pravili in okviri, za katere se ljudje, tudi verni, radi skrivamo, pač pa z odkrito, pošteno osebno človeško dialoško držo, ki daje vsakemu razlog svojega upanja.

Janez Juhant