Spoštovani, dovolite najprej par besed ob plodovitem in bogatem življenju današnjega mučenca Lamberta Ehrlicha.

Rojen 18. septembra 1878 v Žabnicah, v Kanalski dolini, od Reteč proti Trbižu, pod Svetimi Višarjami. Umrl v Ljubljani 26. maja 1942. Šolo obiskoval domačem kraju, nato gimnazijo v Celovcu, leta 1897 maturiral in odšel na študij v Innsbruck, kjer je uspešno končal svoj študij z doktoratom, vmes študiral tudi v Rimu in se potem vrnil na Koroško, kjer je postal najprej kaplan v Beljaku, nato vikar v Stolnici, tajnik škofa Kahna in leta 1910 profesor v bogoslovju, osnovnega bogoslovja in filozofije.

Njegovo delo je nekako še posebej zaznamovala prva svetovna vojna in njegova udeležba kot člana jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci, kjer je bil eden izmed vodilnih ljudi te  delegacije v obrambi slovenskih interesov v takratni novi svetovni uredbi sveta. Leta 1922 je po kratkem študiju še v Parizu in Oxfordu prišel v Ljubljano za univerzitetnega profesorja osnovnega bogoslovja oziroma natančnega primerjalnega veroslovja in misiologije in potem leta 1931 z imenovanjem Škofa Rožmana posatal študentski duhovnik, ne samo za študente, ampak tudi za srednješolce. V takratnem prizadevanju Katoliške akcije, da se čim bolj utrdi versko življenje osnovnošolske in srednješolske ter univerzitetne mladine v zahtevnih časih bojev, lahko rečemo, za univerzo, je Ehrlich odigral neustrašno, po katoliških načelih ustvarjeno podobo človeka. Ohranjal in vzgajal je mlade ljudi za zahtevne čase, ki so prihajali.

Druga svetovna vojna ga je našla v Beogradu, potem v Sarajevu in v Črni gori, kjer je bil predviden, da bo s svojimi kovčki, v katerih so bili dokumenti od Pariške mirovne konference, šel v inozemstvo, pa se to ni uresničilo in se je se maja vrnil v Ljubljano, pozval slovenske voditelje, naj se takoj organizira podtalni odpor, da se bo, ker je Jugoslavija razpadla, Slovenija vendarle sama organizirala in postavila na noge. Ker se to ni uresničilo, je jeseni istega leta napisal Slovenski problem, v katerem govori na začetku vojne o Sloveniji kot mali Švici ali Sloveniji kot središču srednje evropske, bi rekli danes, države s središčem v Ljubljani, s pristaniščem Trst in s prihodnostjo demokratičnega urejevanja medsebojnih zadev. Ker se je vedno bolj vsiljevala revolucija, je tudi v tem smislu najprej proti nemškemu okupatorju odigral pomembno vlogo, natančno je vse popisal, kar se je dogajalo na Gorenjskem, poskušal to ubesediti in prišlo je to tudi do Vatikana, prišlo je to tudi v ameriške časopise in v ameriške politične arhive ki so razširjali o nasilju, ki ga nacisti izvajajo nad slovenskim narodom. Nato v ognju revolucije, ko so že padala slovenska življenja, napisal spomenico  Italijanom, v kateri tem očita, da ne ustvarjajo reda, ampak da skupaj celo sodelujejo, kakor govorijo ljudje, z revolucionarji za uničenje slovenskega naroda. On zahteva red, zahteva disciplino in kritizira rodne brate, ki so se dvignili nad lasten narod. In tako se je njegova pridiga, njegovo kljubovanje zaključilo v ognju revolucije 26. maja 1942.

Sestre in brati, zakaj je ta mož tako velik in tako pomemben? Lahko ga imamo za človeka dosledne pristnosti iskanja. V svoj dnevnik je zelo natančno popisal svoje življenjske zahteve, svoje življenjske boje in tudi svoje življenjske priprave na to, da bi bil čim boljši, čim bolj, sploh celotno bil božji mož, da bi v svojem življenju po vsak dan šesturni duhovni vadbi, molitvi, premišljevanju utrdil svojo duhovno osebnost, da bi kljuboval viharjem osebnega, pa tudi družbenega življenja, predvsem pa, da bi odločno stopal kot Božji služabnik in uresničeval Božje poslanstvo. In zapisal je sam o sebi:

“Služil sem ti kot tvoje orodje, kot tvoj poslanec, kot tvoj pokorni sluga. Hotel sem v svetu prižgati tvojo luč, vsaj majhno luč, ki bi bila ob tebi prižgana. Hotel sem pomagati tvojim trpečim stvorom, tvojim otrokom, ki sedijo v temi in mrazu, da bi se ogreli. Zoper to ne moreš biti, pa saj tudi nisi bil. Tvoje sporočilo sem imel za zakonito in čisto in pravilno. Velikokrat sem doživel, kako se mi zdi, da mi ne pomagaš, kako se zdi, zdaj leži vse v ruševinah in tvoja volja, tvoj izraz, kje je sedaj?”

A na koncu, kakor vedno, zaključuje z upanjem:

“Gospod, ali ne moreš moje prve ljubezen znova zbuditi? Človek je ne more. Toda tvoja ljubezen ne more umreti. In potem, ko sem bil od tebe popolnoma zapuščen, bom zaslišal zopet tvoj glas – deklica ni umrla, ampak spi. In potem boš zaklical – deklica, vstani!”

Iz tega vidimo, kako je bil človek, kakor mi vsi, poln preizkušenj, zelo težkih preizkušenj, življenja iz vere, obupa in težav, a vedno znova je v njem vstajalo upanje. Vedno znova je bil človek upanja. In ga vedno širil tudi v družbeni prostor.

Kot druga pomembna njegova značilnost pa je bila velika ljubezen do vsakega človeka. Ko so ga v začetku vojne njegovi učenci in Stražarji spraševali, mu celo poočitali:

“Gospod profesor, to ste pa najbrž narobe naredili, da ste takrat rešili Kidriča leta 1935, ko je bil zaprt na Dunaju.” Pa je on rekel: “O tem si pa ne dam govoriti.” To kaže na njegovo veliko človeško in sočutno srce, ki je bilo odprto za vsakega človeka, za reveža, za vsakega, ki je bil v potrebi, od  služkinj do delavcev, do beguncev v Celovcu in spet do beguncev v Ljubljani, do revežev in trpečih med vojno, vsem je bil na razpolago in lahko rečemo, se do konca  življenja daroval za druge. Škof Lenič pravi za Ehrlicha, da je bil »svetniška osebnost, nesebičen, velik socialni delavec, reven kot cerkvena miš, vse je razdal ubogim, študentom, služkinjam in tako dalje.« V zaporu je o njem Lenič še  zapisal:

“Radi vsega tega smo Ehrlicha spoštovali kot gorečega in požrtvovalnega duhovnika in človeka.”

In tretja stvar, ki je verjetno najbolj značilna in ki je tudi sporočilo nam kristjanom, morda celo, nam vsem ljudem današnjega časa, pa je njegova odločnost. Ko so mu v pričakovanju, kar se je že dogajalo, govorili: “Profesor, umaknite se v Rim,” je on dejal: “Če se bom jaz umaknil, kdo se bo še  boril? “ In obstal je in omahnil pod streli. Tako je njegovemu  učencu Žebotu o pogrebu to Ehrlichovo odločnost opisal profesor z univerze:  “Ko smo se po pogrebu s pokopališča Svetega križa razhajali, je pristopil k meni starejši profesor iz Pravne fakultete, ki je prišel na pogreb kot Ehrlichov kolega, ne kot njegov privrženec. in mi zaupal:

“Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolega, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je bil on dokaj več, skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem grobu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so ga srečali. In ob njegovem pogrebu so se zgrinjale množice in ob njegovem truplu na Streliški so zapisali:

“Videl sem onemoglo ženico z grajske kolonije, betežno služkinjo, semeniščnike, akademike, dijake, kmete, vsi so prihajali, kakor živ protest so se zbirali, kakor da bi hoteli dati pokojniku še zadnje naročilo, da ga ponese k Bogu. Gospod vojnih trum ne sodi nas po naših zaslugah, temveč usmili se nas zaradi žrtev naših sobratov.

Meni osebno je prof. Ehrlich zgled duhovniške neustrašenosti, doslednosti in žive vere. In že dolgo časa me spremlja njegova moč in njegovo upanje, kako kljubovati križem. Terezija Benedikta od Križa pravi, da je križ ni sam sebi namen, ampak je obrnjen v nebo, da nam kaže, da v vseh križih vendarle nismo sami ali celo osamljeni, ampak da križ kaže v nebo zato, da bi se zavedali, da je naše trpljenje usmerjeno k temu, da se razreši v večno vstajenje. Morda nam lahko to sporočilo, ki ga je Ehrlich živel z živo vero z doslednim upanjem v vseh preizkušnjah pomaga, da se bomo tudi mi v današnjih časih, še posebej vsi kristjani, ko se zdi, da se majejo krščanski, pa tudi človeški temelji, vendarle živo vero postavil na noge, da bi se svoje osebne križe, svoje osebne preizkušnje, pa tudi naše družbene preizkušnje nosili v tem zaupanju, v tem upanju, da nikoli pravzaprav ne more biti osramočen tisti, ki hodi za Gospodom, da nas  križ vse seveda spremlja in ki ga nikoli ne moremo dokončno doumeti in tudi ne moremo zagrabiti vstajenja, saj  vidimo, ko se učencem prikazuje Jezus in se jim obenem in v tistem hipu, ko se zdi, da so ga prijeli, odmakne.

Torej na tem svetu nihče izmed nas ne more Boga zagrabiti, ampak kljub temu nam to upanje daje pogum, da drug drugega krepimo. In kar je tudi pomembno Ehrlichovo sporočilo, v tem se moramo povezati. Danes se zdi, da kristjani velikokrat ne najdemo pota drug do drugega. Celo se zdi, da lažje najdemo pota do tistih, ki so nam tuji, ki se morda posmehujejo ali celo nočujejo iz našega krščanskega imena, življenja naših družin in naše življenjske usmeritve. Pa vendarle, kljub temu je krščansko življenje tisto, ki nas povezuje v skupnost.

V današnjem individualiziranem svetu nas Ehrlich uči, da se povezujemo, da iščemo pota drug do drugega, krepimo drug drugega v tem upanju, da ničesar na tem svetu ni dokončno, ampak da vsi križi vendarle vodijo v večno vstajanje in da smo vsak izmed nas, ti in jaz, da sva odgovorna, da to upanje uresničujeva  vsak v svojem in v skupnem življenju. Če se bomo kakor Ehrlich duhovno krepili, če bomo molili drug za drugega, če bomo res v našem krščanskem življenju živeli dosledno po veri kot pravi Terezija Benedikta, če bomo molili drug za drugega, potem bo ta križ, moj in tvoj, naš, postajal posvečen in nas bo vse dvigal k novemu vstajenjskemu življenju. Iz tega upanja se priporočamo našim mučencem, ne samo Lambertu Ehrlichu, ampak številnim drugim, ki so  kljub temu, da se zdi, bili nekoristni za naš svet, pa so vendar koristni  tudi zanj in seveda za večnost in zato verjamem, da tudi za našo prihodnost, kajti verujemo, da smrt nima zadnje besede. Križ ni postavljen samo na zemljo, ampak je usmerjen v nebo in želi tebi in meni, da bi se tudi Ti in jaz in mi vsi skupaj dvignili k njegovemu vstajenju. Naj se nam Gospod približa v teh velikonočnih dneh, naj nam da upanja in krepi našo vero, da bomo skupaj po priprošnji naših mučencev hodili po tej poti in drug drugega krepili in prinašali upanje v ta svet, kajti kristjani vemo, kam gremo in za pot vemo, kot  pravi Jezus Kristus apostolom. Zato pokažímo to pot ne le sebi, ampak drug drugemu in tudi ljudem, ki tavajo in tako v vse križe življenja prinašajmo upanje  vstajenja.