Sveta Terezija Benedikta od Križa, judovska filozofinja in mučenka Auschwitza Edith Stein pravi: »V času neposredno pred konverzijo – tj. spreobrnitvijo h krščanstvu, pred tem je bil nek čas oddaljena od Boga – in še kar precej časa potem, sem bila mnenja, da živeti versko življenje pomeni opustiti vse zemeljsko in živeti samo v mislih na božje reči. Polagoma pa sem se naučila uvidevati, da se na tem svetu zahteva od nas nekaj drugega in da celo v najbolj kontemplativnem življenju ne sme biti prezrta povezava s svetom.« Njen judovski rojak Emanuel Levinas je strnil judovsko in tudi krščansko verovanje v Boga v besede: »Poznati Boga pomeni vedeti, kaj moramo storiti«. Bog je milostljiv pomeni »Bodite milostljivi kakor on!« Se pravi, vera v Boga nas obvezuje za nesebično službo sestram in bratom. Milostljivi smo do drug drugega, če se držimo temeljne zapovedi: Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe.
Iz vere in predanosti Bogu sledi torej pravičnost do vsakega človeka. K pravičnosti ne le kristjane pač pa vse državljane zavezujejo ustava in zakoni demokratičnih držav, ki naj bi jih spoštovali vsi državljani, posebej še njihovi demokratično izvoljeni predstavniki oziroma voditelji. Če se vladajoči, starši, učitelji in drugi odgovorni spridijo, potem je težko v družbi, je zapisal Tomaž Akvinski. Še bolj odločno pravi Avguštin: »Države brez pravičnosti niso nič drugega kot velike tolpe roparjev.« Pravičnost ustvarja pogoje, da vsakdo pride do tega, kar mu pripada. Vera v Boga pa zavezuje še bolj, saj poleg pravičnosti do vsakogar, narekuje ljubezen in spoštovanje vsake osebe. Ko pogledamo človeku v obraz, nas njegovo obličje sočutno nagovori, da ga začutimo in smo pripravljeni deliti njegove stiske. Bog je postal človek, torej eden izmed nas zato, da nas je po Božjem Sinu Jezusu direktno nagovoril iz oči v oči. Če pogledaš človeku v obraz, občutiš na njem radost ali bolečino ter se mu ne moreš izmakniti. Zato je Bog postal človek, da bi nas nagovoril k spoštovanju in sočutju z bližnjim. Dostojevski je pravi, da kjer ni več Boga, postane vse dovoljeno. Prav tako slovenski pisatelj Marjan Rožanc: »Zmaterializirani človek je slednjič spregledal, da ne more postati Človek, kaj šele Nadčlovek, ko Bog ni več Bog.« Brez spoštovanja Boga je težko spoštovati človeka.
V totalitarnih režimov in podobnih mehkih oblikah zatiranja nekoč in danes so zatiralci človeka uničevali zahrbtno, z lažjo in prevaro, s streljanjem v tilnik. Žrtve, mučenci, ki se jih spominjamo te dni, so bili ustvarjeni po Božji podobi, so bili ljudje z obrazom in dušo. A zatiralci, večina brez vere v Boga, so jih imeli le za nasprotnike, neljudi, številke. Niso imeli človeškega poguma in sočutja, da bi jim pogledali v obraz in so jih hladnokrvno in lažno obtožili in zahrbtno umorili. Stalno smo v nevarnosti, da drugega napravimo za nečloveka. Danes žal nekateri to spet počno načrtno sistematično, brezčutno, lažno in zahrbtno. Teptajo božje zakone; kot v času nacizma uvajajo zakone za usmrtitev tistih, ki so jim napoto ali so jim le finančno breme. A treba je dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega. Življenje je Božje in noben vladar nima pravice nasilno posegati vanj. Moderni cesarji ne spoštujejo več ustavno-pravnih določb in načel pravičnosti, nalagajo davke, kradejo, zapravljajo naše premoženje. In najhujše, človek nima več prave cene. Če Bog ni več merilo pravičnosti, se človekova vest začne prilagajati malikom, se rušijo pristni odnosi v nas in med nami. V zavzemanje za pravičnost Bog spodbuja k sočutju in ljubezni do vseh in ne dopušča nasilnega izključevanja, zatiranja ali celo pobijanja ljudi kot v vojnih, terorističnih in drugih obračunih. Če ni več Boga, potem se zdi, kakor da ne bi vedeli, kaj je prav in dobro. Celo najbolj naravni temeljni, kot je človekov moški in ženski spol, se nekaterim danes ne zdijo več sveti. Smo zagovorniki spoštovanja življenja od spočetja do smrti postali manjšina? Bomo ljudje kar brez zdrave pameti podlegli lažnivim prišepetovalcem, ki nam rušijo duhovni in čustveni svet in zavestno podirajo večno-veljavna merila medčloveških odnosov? Saj vendar ne želimo živeti pohabljeno, pač pa polno človeško življenje z naravnim, moralnim temeljem, ki zagotavlja, da se nam svet ne bo sesul. Bodimo vendar ljudje, pravični in spoštljivi drug do drugega, popravimo krivice polpreteklosti in izpolnimo svoj dolg do vsakega človeškega dostojanstva!
Državni organi oziroma njihovi nosilci so dolžni opraviti to nalogo v našem imenu in v imenu vseh žrtev, ki so jih povzročili revolucionarni predniki. Naj vladajoči delujejo za odpravo krivic in zagotovijo pokop vseh žrtev, ne pa se klanjajo zločincem! Naj bodo žrtve Izraelcev in Palestincev krik in opomin za pravičen mir in naj Ukrajina in druge dežele kriz in sporov postanejo kraj srečevanja in sreče oseb in narodov! Molimo in delajmo za mir, spravo in sožitje med ljudmi! Pokopljimo mrtve, da opravimo svoj dolg do žrtev in vseh, ki se jih spominjamo v teh dneh! Priporočimo jih Božjemu usmiljenju, naj se mir dotakne vseh ljudi in naj nam rajni in vsi sveti izprosijo novo upanje za pravičnost med nami!
Janez Juhant