Slovenska družba se izgublja v slepi ulici delovanja te koalicije, čeprav oblast ob podpori prevzetih medijev in vplivnežev napihuje lažni mit uspešnosti. Očitno tudi »botri iz ozadja« nimajo formule zoper to škodljivo propadanje države. Ladja se potaplja, ni ga – oziroma ga nočejo – ki bi prijel za krmilo, preveril dalj in stran in tok usmeril v blagor očetnjave, če nam ta še kaj pomeni. Z domnevno skrbjo za preganjanje nacističnih in fašističnih simbolov levičarji zdaj utrjujejo poveličevanje svojih komunističnih. Po banjaluškem kulturologu Srdžanu Šušnici imamo to lahko za levičarski fašizem, brezobzirni rop in korupcijo, kajti ni mogoče doseči pravičnejše družbe, če se odrekamo sosedom oziroma jih izključujemo. Žal to ne velja le za Srbsko krajino, pač pa tudi za Slovenijo, kjer oblast brezvestno, protizakonito in nasilno izključuje drugačne.

Spričo takega razvoja skrbi tudi slabo sodelovanje vernih, saj se zdi, da se vsak ukvarja predvsem s sabo, kar je sicer razumljivo, saj, kot pravi Gosar, vsak deluje za to, da poskrbi sam zase. A ko gre z javni interes, bi človek pričakoval več sodelovanja med tistimi, ki uresničujejo družbenopolitične interese svojih vernih zato naj ne bi podpirali onih, ki uničujejo Slovenijo in nam žagajo veje preživetja. Vladajoči levičarji to počno odkar so z zvijačo prišli na oblast, saj so ukinili Dan spomina na komunistične žrtve, Muzej osamosvojitve, davčne olajšave itd. Težko je pričakovati, da bodo iz EZ popravljali to, kar smo zamočili doma. Le stalen in odločen ne je na mestu tam, kjer ni posluha za ustavo, pravila in spodobnost. Veren človek ne more sodelovati z načrtnimi snovalci zla. Vsak odpor je zahteven, temelji pa na pokončnih, delovnih in odločnih demokratih. Peter Gregorčič je zapisal, da je treba stalno delati in tudi sodelovati. Opažamo, da je sodelovanje tudi problem vernih, Cerkve in desničarjev, pri nas in v Evropi. Potrošniška miselnost spodbuja lagodnost in cenene rešitve, ki pa dolgoročno ne prinašajo sadov. Presojevalci se strinjajo, da volilni uspeh desničarjev v Italiji, Avstriji, Nemčiji in drugod  opozarja na nujnost povezovanja ustaljenih (desnih) strank in drugih civilnih pobud, kot Pohod za življenje, Prebudimo Slovenijo, Združene ob Lipi sprave, Ker smo ljudje itd. če hočemo kljubovati tem stranpotem levičarjev, ki žagajo temelje človeka, naroda in države.

Kako torej premagovati individualizem v družbi in Cerkvi? Ali nimamo verni dovolj razlogov, da sinodalno ne le razmišljamo, pač pa v veri tudi tako delujemo? Na dekanijski konferenci smo duhovniki ugotavljali, da škofje premalo spodbujajo in usmerjajo delovanje Cerkve. Daleč od tega, da bi odprava celibata rešila probleme Cerkve v sodobnem svetu, je pa  večja vključitev moških in žensk sociološko dejstvo, kar smo videli tudi v filmu o duhovniškem celibatu. Očitno je papež Frančišek v težavah zaradi lobijev, ki zavirajo spremembe, čeprav celo škofje govore o nujnih spremebah, saj številni po Evropi in Afriki že ubirajo svoja pota.

V slovenski in evropski družbi bo prihodnost vse bolj odvisna od solidarnosti in iskanja različic na krščanskih vrednotah. Nič ne pomaga jamranje, da smo odrinjeni. Treba bo odločno so-delovati nasproti pogubnim in že kar peklenskim prevratnim težnjam. Nobeno soliranje ni rešitev, občestveno delovanje , tudi v družbeni politiki, je dolgoročna pot iz teh kriz. Za to pa rabimo, duhovne, pokončne in odločne ljudi v Cerkvi in družbi. Cerkev  je skupnost – ni le škof, ne duhovnik ne papež in tudi ne en sam laik. Gre pa za zahteven organizacijski proces, ki je nujen za uvedbo dejavnih alternativ. Berdjajev govori o duhovni ukoreninjenosti, o odločni drži v veri. Smo duhovniki sposobni, pripravljeni in odprti za sodelovanje z ljudmi in organizacijami, ki delajo za »našo stvar«, ali pa nam gre le za lastno promocijo ali malenkostne osebne interese? Se pa sprašujem, kako smiselno spodbujati, pridigati in iskati povezave, če nismo v Cerkvi pripravljeni na sodelovanje ter vsak vidi svoj prav in hoče vzdrževati varljivi status quo. Bomo kaj spremenili v Cerkvi in družbi, našli rešitve in razbremenili bodoče rodove ali pa jim bomo le pustili posledice svojih zgrešenih in sebičnih odločitev? Za to pa se je treba bolje organizirati in v skrbnem dialogu in  resničnem sinodalnem  delovanju razvijati alternativne dolgoročne strategije. Se motim? Smo toliko odrasli in odločni v Cerkvi in družbi?

Torej, »lubi krščeniki«, Slovenci, ni nam  vseeno. In če je tako, se bomo povezali, bolj dialoško reševali položaj preživetja v zahtevnih časih. Še posebej v cerkvi imamo razloge za  to – a ne brez povezanega in zavzetega delovanja  – da gradimo zdravo družbo v  sodelovanju krščanskih strank in drugih skupin ter kljubujemo pustošenju po Sloveniji in Evropi. Gotovo to ni mogoče brez odločenega sodelovanja in preseganja sebičnih interesov oseb in skupin, da bi tako v zvestobi Bogu in drug drugemu bolj utrjevali solidarnost in človeškost. Le tako bomo  odpravljali uničujoče pustošenje levičarjev po Sloveniji.

Janez Juhant