Ujeti v spone

Sveto leto, ki ga obhaja Cerkev, ne le verne, pač zaradi zapletenega položaja v svetu vse sprašuje, ali smo pripravljeni, sposobni in odločeni kaj spremeniti, da bi se izmotali iz vse hujše zagate in ujetosti. Človeštvo vse bolj ječi v ujetosti potrošniških mehanizmov, spletnih omrežij in drugih propagandnih izzivov. Slovenci pa smo doslej slabo odpravljali posledice komunizma, nasilja in laži, kar nas še dodatno bremeni.

Sejalci »mehkega totalitarizma« tudi pri nas spretno širijo tehnologije popolnega obvladovanja človeka. Preizkušena orodja brezčutne prisile in obvladovanja človeka, ki so jih že kruto uporabljali totalitarni sistemi, dobivajo dodatna, vse bolj prefinjena orodja tehničnih pridobitev od spletnega nadzora do umetne inteligence. Operativna znanost to omogoča politiki za propagandni nadzor nad človekom in celo uporablja za obdelavo (tehnologijo) človeka v evgeniki. Skrajne oblike nasilja nad človekom so vojne, terorizem in vse vrste nadziranja ter ustrahovanja ljudi prek medijskih, tržnih, socialnih in psihičnih pritiskov za proizvodnjo »novega človeštva«, kot je načrtoval Comte: namesto Boga bo vladalo Človeštvo. Sicer se morda kdo tolaži, češ nismo še tako daleč kot na Kitajskem in v drugih avtoritarno-totalitarnih ureditvah, a dejansko smo vse bolj pod nadzorom, ki ga omogočajo sodobna sredstva »pametnih telefonov« in vseh drugih spletnih naprav, s katerimi nas posiljujejo politični in ekonomsko-finančni odločevalci, da bi nas imeli čimbolj v oblasti.

Človek le sredstvo?

Skrb zbuja sprememba delovanja sistemov oskrbovanja in urejevanja človeških potreb, vzgojnih, ekonomskih, zdravstvenih, finančnih. Javni servis, storitvene panoge in politika naj bi po svoji temeljni zasnovi služili človeku. Danes pa se sistemi osamosvajajo in uporabljajo sredstva za koncentracijo premoženja v rokah nekaterih posameznikov in skupin, ki ga ne upravljajo zgolj za nas, pač pa da sami čim bolje služijo. Še bolj sprevrženo je, če to počno državni organi, kot je primer Ministrstva za solidarno prihodnost, ki vnaprej pobira davek za oskrbo starejših, ne da bi imelo urejene pravne podlage in človeške vire, ki bodo takoj pomagali potrebnim. Ta vlada sploh veliko pobira in troši z malo učinka za potrebne, kot so bolniki, starejši ali otroci. Po uredbah za ukinitev vrtcev, katerih infrastrukturo plačajo civilne organizacije (Cerkev itd.) in drugih samostojnih pobud, je to več ali manj jasno. Davkoplačevalci bomo plačevali več za javne vrtce, obenem bodo pa drugi diskriminirani. Krepi se torej potratnost države; slovenski in drugi levičarji gojijo in krepijo državnega moloha in denar porabljajo za širitev državnega monopola. Tudi medijski in drugi mogotci, trgovske in druge multinacionalke razumljivo iščejo dobiček in večajo bogastvo na račun uporabnikov, celo pri storitvenih podjetjih. Uporabniki imamo vse manj vpliva na porabo davkoplačevalskega in drugega vloženega denarja, npr. v bankah. Načelo odločevalcev, da gledajo izključno na povečanje svojih deležev, slabi delovanje ustanov, delavci so vse manj plačani, zato delajo slabše ali jih sploh ni, a dolgoročno sistem tako ne more vzdržati. Vse to se pozna pri kmetijski, storitvenih in drugih dejavnostih. Pritiski totalnega obvladovanja s strani multinacionalk, tudi medijskih hiš, slabijo moč posameznih vlad in nacionalnih organizacij. Tem skušnjavam se slabo upira celo Komisija EZ, saj njeno delovanje pogosto posega v samostojnost držav ter vprega vlade oziroma nacionalne organizacije posameznih držav v centralistično agendo. Tako tudi politiki in državljani postajamo pokorni odvisniki in izvrševalci volje in želja sistemskih odločevalcev, ki nam vsiljujejo vse več stvari; celo to, kako bomo pakirali mleko in druge stvari, kaj bomo jedli in pili, kako se bomo oblačili in koga bomo volili, namesto da bi bolj spoštovali pobude posameznikov in skupin za bogatejši učinek celote. Vera Jourova ni osamljen primer v EZ, ki si je privoščila v imenu »vlade EZ« poteptati pravice takratnih odgovornih na RTV Slovenija, da se izvede čistka stoletja na tej ustanovi. Tako je vplivala na to, da je RTVS postala orodje trenutne slovenske levičarske oblasti, ki z vseobsežno medijsko-propagandno tehnologijo zdaj uresničuje svoje globalizacijske projekte. Njihova opcija nikakor ni niti samostojna Slovenija niti Slovenec niti državljan, naj si bo živ ali mrtev, ker zadnjih niti nočejo pokopati. Oseba, družina, narod ne štejejo, zato ukinjajo pridobitve in simbole, ki dajejo temelj slovenstvu, narodu in samostojni državi ter jih nadomeščajo s tujim, globalnim in brezobličnim. Zanemarjajo in celo ukinjajo subsidiarne (osnovne) celice družbe – zasledujejo pa le globalne cilje: več jim je tujec kot domači obrtnik, podjetnik ali kmet, pri katerem bodo v vojni ali drugi stiski iskali preživetje, kakor so ga tudi njihovi revolucionarni predniki med revolucijo.

Več empatije in sodelovanja

Taki globalni trendi pomenijo napad na osebno svobodo, uvajajo lažni egalitarizem, ker vodijo v obubožanje in propad samostojnih subjektov: podjetnikov, kmetov, obrtnikov. Že pred stotimi leti je Andrej Gosar v svojem obširnem delu Za nov družabni red zapisal, da je treba utemeljeno sebično osebno pobudo posameznikov, ki je vir in vzrok gospodarskega napredka, z administrativnimi, davčnimi in socialnimi uredbami omejiti, ko gre za preveliko koncentracijo kapitala v rokah njih, ki samovoljno in nekorektno onemogočajo delovanje drugih. Vendar pa subsidiarno načelo daje podlago za delovanje od spodaj po interesih, potrebah in posebnostih oseb in skupin. Na posvetu o srednji Evropi je Miro Kovač iz Hrvaške izpostavil nujnost subsidiarnega poslovanja v (srednji) Evropi in drugod, saj finančni, gospodarski in vsi človeški posli lahko uspevajo organsko le od spodaj navzgor, ne pa obratno. Če država ali celo globalna politika diktira vse, kar naj ljudje delamo oziroma kako naj sploh živimo ali celo, kaj naj mislimo, kot bi radi naši levičarji z medijskim zakonom in drugimi ukrepi, postane prihodnost negotova in celo zatiralska. To pri nas postaja pravilo, če zakonodaja služi pomoči pri umoru človeka in si oblast jemlje pravico do odstranjevanja ljudi ter nespoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti. Smo torej blizu ne le mehkega, pač pa celo trdega totalitarizma, ki uničuje človeka.

Tudi sodobni filozof John Rawls je v svoji Teoriji pravičnosti postavil okvir za zagotavljanje pravic za vsakega človeka: vsem je treba omogočiti začetne pogoje za življenje. Zato naj se posebej tisti, ki je na vplivnem družbenem položaju, obnaša tako, kot bi se moral boriti za preživetje na dnu družbe, in na vplivnem mestu naj ima ozir na potrebne. Kako daleč od tega pa smo, če nas oblast stalno omejuje, nam jemlje in narekuje nasilne uredbe, zahteva vse več davkov, ne zagotavlja pomoči potrebnim, poplavljencem, zdravstveno prizadetim, ostarelim. Poleg ustaljenih komunističnih vzorcev in kletk se ustvarjajo nove ovire, ki vodijo v revščino in propadanje oseb, družin in naroda. Globalizacijska prisila se iz mednarodnih razsežnosti seli tudi v domače pore življenja in slabi posameznikov položaj za preživetje. Zelo težko je ustavljati vojne v Ukrajini in drugod, uničevanje Palestincev in Izraelcev, če politiki v začetku ne nastopajo dovolj odločno zoper terorizem in krepitev moči diktatorjev. Na posvetu o srednji Evropi je slovaški politik in nekdanji komisar EZ Jan Figel opozoril, da je za mir treba razvijati dolgoročne mirovne strategije med državami, pa tudi v državi. V Sloveniji lahko zbuja skrb stalno izključevanje in spodbujanje sovraštva, ki ga širijo vladajoči levičarji. Vzgoja za mir je gojitev empatije, vživljanja v druge, krepitev dialoga in normalnih človeških odnosov.

Ali je torej mogoče oklicati leto Gospodovega usmiljenja?

Ali vera in zaupanje v Boga lahko kaj spremeni oziroma ali ima Bog, ki naj bi ga po Comtovi zamisli nadomestil Človek, še sploh kak vpliv na osebno, kaj šele družbeno odločanje v sodobnem znanstveno-tehnično vodenem svetu. Že pred desetletji je Lewis Mumfort napisal knjigo Mit stroja. Njeno vsebino ponazarjata sliki. Na prvi je človek, ki drži v rokah stroj. Na drugi pa je robot, ki drži človeka za vrat. To je slika današnje brezosebne družbe brez Boga. Zdi se namreč, da je glavni problem sodobnega sveta, da ne upošteva več človeške omejenosti, ki jo oznanjajo religiozni sistemi, da bi človeka obvarovali pred lažjo in nasiljem, kar počno po besedah Aleksandra Solženicina avtoritarni politiki. Ko človek ne pozna več Boga, potem tudi človek ne more biti več človek, kaj šele Nadčlovek, kot je pred desetletji zapisal Marjan Rožanc. Judovsko-krščansko izročilo dekaloga, blagrov in zapovedi ljubezni omogoča sobivanje ljudi ob stalnem samospraševanju in priznavanju človekove odvisnosti od Boga. Če človek namerava postati kakor Bog, kar pove zgodba o izvirnem grehu, se hitro povampiri in iz raja na zemlji napravi pekel, kjer je vse dovoljeno, kakor so nas kruto poučili fašizem, nacizem in komunizem. Zato je dolgotrajna pot, kot pravi sveta Terezija Benedikta od Križa (Edith Stein), od običajnega kristjana, ki prav voli, bere prave časopise itd., do drže ponižnega cestninarja in otroka, ki sprejema vse iz Božjih rok. Če človek ni pripravljen priznati Božje nadoblasti, sam postane tiran nad drugimi, njegova tiranija pa pekel za vse, saj so tudi zatiralci po svetu in pri nas imeli težko življenje, skrito za štirimi stenami ali končali s samomorom ali v bolnišnici za duševne bolezni itd. Ni zaman zapisal preživeli iz Auschwitza, judovski pisatelj Primo Levi: »Kdor je bil ranjen, pogosto potlači spomin, da ga ne bi še bolj bolelo. Kdor je ranil, pa odrine spomin v nezavedno, da bi se ga znebil in tako ubežal svojemu občutku krivde.« Očiščenje pa je mogoče le v Bogu in z Bogom.

Vera in družba

Zato pa celo ljudje, ki ohranjajo totalitarne vzorce, skušajo najti izhod iz teh zagat, da bi svojo absolutistično oblast zmehčali, oprali svojo podobo in pokazali človeški obraz. Predsednica gre v Drago in govori demokratom, ki so se borili zoper zatiranje v bivšem režimu, izključuje pa druge in drugačne. Seveda bi si želeli, da naši politiki hodijo k sveti maši, še zlasti ko se moli za državljane in državo. Ne glede na svoje prepričanje so odgovorni tudi za verne, čeprav nas, verne, levičarji vse bolj ignorirajo. Nedostojno pa je vero in Cerkev zgolj izkoriščati za volilno propagando, prav tako prizadete otroke in starejše. Kako naj sprejmemo, da ta oblast ignorira Cerkev in vero, obenem hodi na Brezje, se dobrika klerikom in uporablja Cerkev kot imidž za svojo promocijo. Kaj bodo rekli starši, ki jim »Svoboda« uničuje zasebne in tudi cerkvene vrtce? Kako gre ta blasfemija skupaj z ubijanjem starih, pobiranjem denarja revnim in izključevalnim lomastenjem po drugih in drugačnih?

Ker Boga in Božjega torej ni mogoče izbrisati iz človeka, tudi sodobni politiki igrajo na versko struno. Tako indijski vodja Modi vsepovsod poudarja pomen indijskih duhovnih izročil. Na nedavnem posvetu je udeleženka iz Indije menila, da ima Indija tako možnost, da kljubuje sodobnim globalizacijskim trendom. Podobno kitajski vodja Ši Džinping ob vsem diktatorskem obvladovanju Kitajcev spodbuja religijsko izročilo Konfucija in Laoceja, ki naj krepi odnose v družinah in odnos podložnikov do vladarjev in sploh etične temelje v družbi. Tudi Ruska pravoslavna cerkev je v devetdesetih letih sprejela človekove pravice z dvema pogojema: da se spoštujeta pravoslavje in ruski narod. Tudi Putin potrebuje Cerkev za oporo svojim oblastnim osvajalnim namenom. Odprto pa ostaja, kako naj brez medsebojnega dialoga – ta se z vojno v Ukrajini zaostruje že v odnosu med pravoslavnimi cerkvami – različne religije, ujete v nacionalne avtoritarne projekte, sodelujejo med seboj, kakor si je zamislil Hans Küng s svojim svetovnim etosom, ki naj povezuje vse ljudi, religije in narode.

Očitno torej tudi »osvobojeni človek« operativne znanosti in tehnologije ne more mimo Boga in zato potrebujemo tudi cerkve in religiozne skupnosti. Muslimanski vladarji danes večinoma gradijo na tej simbiozi. In raziskave kažejo, da jim zaradi ohranjanja vere uspeva bolje ohranjati družino in narod, čeprav tudi njim sodobni potrošniški globalizacijski trendi jemljejo tla izpod nog.

Težko je torej odpisati Boga iz osebnega in tudi družbenega življenja. Čeprav Boga ni mogoče ljudem vsiljevati, ostaja zagotovilo, da je človek podložen globljim zakonitostim, ki jih stare družbe poznajo kot zavezanost duhovnemu. Tudi ni Bog deus ex machina, se pravi tisti, ki ga pokličeš ob potrebi in stiski ali ko ga potrebuješ za poroko, krst ali za volilno kampanjo. Časi pa so zahtevni, zato se bo treba zresniti in se dogovoriti, na katerih temeljih bomo gradili naš svet. Ne s prisilo, kot to hočejo močni in samopašni diktatorji, pač pa s ponižnim priznanjem, da je Bog nad nami in človek kljub sodobnim pridobitvam še vedno ostaja Božji otrok. Treba bo privzeti nekaj drže ponižnega cestninarja, kajti samopašnost vodi k večjemu ali manjšemu peklu. Tudi v Sloveniji je čas, da se, kot je ob 23. avgustu zapisala Romana Bider, izmotamo iz Kardeljeve kletke in se osvobodimo ujetosti v največje zlo, ki so ga človeštvu povzročili komunizem in drugi totalitarni sistemi. Tako bomo lahko sebi in drugim oznanili leto Gospodovega usmiljenja.